Skupno spanje je ena izmed bolj problematičnih tem na področju družine.
Ljudje, predvsem starejše generacije govorijo nosečkam ali mamicam z majhnimi dojenčki, da bodo s skupnim spanjem otroka razvadile. To NI RES.
Jaz podpiram skupno spanje iz izkušenj.
Pri prvi hčerk Lii Arianni, sem doma jo za vsak spanec odlagala v posteljico. Ponoči sem se morala za vsak jok zbujati, se vstati in jo podojiti. To me je izčrpavalo. Sploh ko je nastopil poskok v rasti. Takrat se pogosteje in dlje doji. Oh joj kako je bilo to naporno. Bila sem utrujena, brez moči, nervozna, nenaspana. Dobesedno IZČRPANA.
Mojega dragega je bilo stran skupnega spanja, ker moški nimajo tako izrazitega občutka, da je nekdo zraven njih in lahko otroka poleže ter zaduši. To se redko res redko kdaj zgodi, ampak se. Naj te ne bo strah, mene ni bilo.
Skupno spanje z novorojenčkom, majhnim dojenčkom, je zame nekaj najlepšega na tem svetu. Sebi sem dovolj ZAUPALA, vedela sem, da je moj materinski nagon, tisti notranji občutek dovolj močan in glasen, da se tudi v globokem spanju ob vsakem njenem premiku zbudim. Je pa res, da se je moj vzorec spanja z njenim rojstvom korenito spremenil. Bila sem vedno v stanju pripravljenosti. Pripravljena na njen jok, njen premik, njeno jamranje, ki mi pove, da je lačna, žejna, rabi bližino, karkoli. In tako sva se odločila, da bom jaz z najino majhno štručko prakticirala skupno spanje.
POMEMBNA RAZLIKA!
Moj pojem skupnega spanja je takšen. Ponoči, ko gremo spat in dojenček tudi spi, ga NE odložiš na sredino med vama. Absolutno ne, takrat je res lahko nevarnost, da se bo partner na dojenčka ulegel.
Novorojenček, dojenček naj bo ob tebi mamica. Dojenček mora vedno biti ob tebi, da čuti tvojo toplino, tvoj vonj in tvoj srčni utrip. Zraven tega pa je blizu vira hrane, tako da ko ti ponoči da znak, da je čas za hranjenje, ga samo pristaviš. Če pa hraniš po flaški pa tudi se namestiš in daš flaško, brez večjega prebujanja. Pomembno je, da je otrok pri tebi.
Pri meni je tako. Kakorkoli je moja pikica zaspala, sem si jo vzela v naročje in sva šle skupaj v spalnico se uleči na posteljo. Še vedno jo držim v naročju in sva se samo ulegle na bok. Glava je ležala na moji roki, lepo stisnjena k meni, gledala sem, da je bila udobno nameščena in imela dovolj prostora za dihanje. Najlepši prizor. ❤ Potem se tudi sama namestim in tako zaspiva. Ko mi da znak za hranjenje, jo samo priklopim, preverim, da je nos prosti za dihanje in se v spanju dojiva. Brez dodatnega vstajanja, brez nepotrebnega zbujanja.
Ko pa želiš menjati strani, pa samo s prosto roko zajameš ritko in se skupaj objeta obrneta preko hrbta tako, da je dojenček na tvojem trebuščku in samo prestaviš roko z ritke na glavo, da je glava leži na tvoji roki in dojenček na boku. To je najbolje narediti, ko ti da znak za hranjenje. Par sekund in se že dojita pa dalje spita.
V tem položaju je tvoj materinski nagon najmočnejši. Vem, ker je pri meni tako. Tudi sedaj, ko Gabriella z mano spi in se zgodi, da kdaj prideta Lia Arianna in Nelli k nam spat in nas je vseh 5 na postelji. Gabriella je vedno v mojem objemu z eno roko pod njeno glavo in jo tudi v spanju pazim. Tudi ko sva obrnjeni proti njima, je roka vedno pod njeno glavo in če se premakne katerakoli od njih, jih čuvam, da se ne ruknejo z rokami. Saj veš kako naši otročki spijo – vse štiri od sebe in dostikrat se zgodi, da ponoči pokasiramo kakšno klofuto. 😅
Ženske, mamice smo predvsem čustvena bitja. Naš notranji nagon je, da ščitimo naše male štručke. Nudimo jim ljubezen, nežnost, varno zavetje, skrb, zaščito in še več. Kar pa za dojenčka največ pomeni za najlepše povezovanje, je dotik.
Z dotikom izražamo vse zgoraj našteto. V tem obdobju so najranljivejši in mi smo zato tukaj, da jih zaščitimo. Otrok je bil 9 mesecev oz. kakor dolgo je trajala nosečnost, v našem telesu, v trebuščku. To je njegov primarni dom. Ves ta čas je poslušal naše bitje srca, točno pozna njen ritem, vse glasove prebave in celo naš glas. Nato pa pride na svet, popolnoma odvisen od staršev, obdan z okoljem, ki mu ni znani. Je prestrašeni in išče nekaj, nekoga poznanega. To si ti mamica in ti ati. Ampak predvsem ti mamica, saj je v tebi nastal, rastel in razvijal in ti si ga rodila. V prvih nekaj mesecih ni pomembno popolnoma nič, samo ti in tvoje dete.
Toplo ti polagam na srce, tudi če se ne strinjaš z mano, da ga/jo imel čim več na sebi, v naročju, naj te čuti.
To obdobje novorojenčka hitro mine in je ključno ter neprecenljivo obdobje, ki ti bo vsakič ogrela srce in dušo.
Verjemi mi, ne bo ti žal. ❤
Hvala, da si si vzel/a čas za branje tega blog članka. ❤
