Gabriella je najina tretja hčerka, ki se je rodila 3 tedne prehitro.
Že sama nosečnost je bila naporna, stresna. Ko sem prestopila v tretje tromesečje, bi morala punčka že precej napredovat. Pa žal ni.
Ko sem začela hoditi na CTG v porodnišnico in imela tisti zadnji pregled pri ginekologu, so se začele prve skrbi.
Ginekologinja je rekla, da plod zaostaja v rasti, da je majhen dojenček. Kritizirala je, ni pa še nič urgirala. Je rekla, da še naj počakamo, kaj bo v naslednjih nekaj tednih.
V 36. tednu sem zvečer sem dobila bolečine v spodnjem delu trebuha. Pa saj to so popadki ali niso? Sem sem mislila pa na glas sama sebi govorila, preden začnem paniko. Pa saj to je prehitro!
Skrbelo me je, res sem komaj čakala, da jo spoznam, ampak ne tako hitro.😅
Za ziher sva šla z mojim kar v porodnišnico. V porodnišnici so mi rekli, da sem 2 cm odprta. V sprejemni sobi so me dali na CTG, tamkajšnji ginekolog me je pregledal in miril. Moj pritisk in srčni utrip sta bila visoka in otrok je bil v stiski. Babice so me umirjale, dale magnezij za pit, da sem se končno umirila in otroček ni bil več v nevarnosti.
Na vrh vsega, kar se je dogajalo, pa rečem med pregledom da me spodaj zelo peče. Pa ginekolog malo bolje pogleda in vidi, da imam vnetje. Morala sem jemati canesten tabletke in veeeeliko pit, sploh magnezij, da se je vse spucalo in vnetje minilo.
Ginekolog se je odločil, da me obdrži v porodnišnici, dokler se stvari ne uredijo.
Vendar s tem pregleda še ni bilo konec. Med CTG-jem je otrok bil konstantno v nekem gibanju, niti malo ni bila umirjena in je sumil, da nekaj ni ok. Spomnim se, da sem tisti večer, ko je bila ura 23:30 nekje, šla spet na CTG. Po snemanjem CTG-ja me pokliče v sobo in reče, naj se uležem, da naredi ultrazvok.
Na ultrazvoku je dokončno rekel, da je plod majhen za svojo gestacijsko starost. To pomeni, da zaostaja v rasti, vendar ni mogel določiti razloga, zakaj je do tega prišlo. Obseg glave je sicer bil na spodnji meji, obseg trebuha pa pod mejo.
Spomnim se, da so rekli, da želijo, da dopolnim 37. tednov. Ko dopolniš 37. teden, potem otrok uradno ni več nedonošenček. Ves ta čas do sprožitve sem bila 2cm odprta.
Vsak dan sem hodla po 3-4x na dan na CTG-je in noben ni bil ”normalen”. Kot da je nervozna, da želi čimprej ven.
Tisto jutro, ko sem šla še pred zajtrkom na CTG je bil odločilen. Ginekolog, ki me je ves čas spremljal se je posvetoval mislim da s 4 svojimi sodelavci in so prišli do odločitve, da bodo porod sprožili.
Komaj pridem v sobo, naredim nekaj grižljajev in pride sestra v sobo pa reče, nehajte jest, prestavili se boste v porodno sobo, ker vam bodo sprožili porod.
Jaz sem bla KAAJ? Ok, am jeeej, am neeee. Čist sem bla vzhičena, srečna, vesela a hkrati me je bilo grooooza.
Ok spakiram svoje stvari, pa grem peš po stopnicah. Ker ko hodiš po stopnicah, bi naj pomagalo pri sprožitvi poroda.
V porodni sobi sem se uredila, stuširala, zobe umila, lase spela, vse tipi topi. Dobila sem metuljčka v roko, da mi je infuzija stekla.
Potem pride babica po mene in sva šle v porodno sobo na posteljo, kjer sem spet bila na CTG-ju.
Imela sem svoje popadke, ampak se nisem dovolj odpirala. Skoraj nič, mogoče 1 cm na 3 ure. Trajalo je več kot 5 ur, da sem trpela svoje popadke. Bili so boleči, ampak sem vsaj se lahko premikala,< po sobi, malo plesala, se z žogo zibala, da sem jih predihala.
Spomnim se, da me je babica med popadkom ročno odpirala. Bolelo je kot hudič. Potem so mi vstavili neko protibolečinsko svečko, ki ni nič pomagala. Dogovorjeni smo bili za ultivo, ampak so nekako pozabili na njo in nisem prejela nič drugega protibolečinskega razen te ene svečke. Potem se dobila 2 kapljici umetnih popadkov.
Babica je rekla, da je to najnižja doza umetnih, ampak jaz sem mislila, da bom v nezavest padla. Te bolečine res ne znam opisat, in hkrati mi je tako zelo hudo za vse ženske, mamice, ki ste rodile z umetnimi popadki. Tega ne želim nobeni. Res nobeni.
To nepopisljivo boli, to ni normalno. Raje trpim svoje popadke, kot pa umetne. Kričala sem, se zvijala od bolečin. Še zdaj ko se spominjam za nazaj, pa je to bilo več kot 2 leti nazaj, kakšna bolečina je bila to. Prav sem čutla svoje boke, okostje ko se je širilo. Zadnji 4 cm so bili najhujši. Nisem zmogla več. Potem pa je bil že čas, da potiskam. Od kod sem mela moč potiskat ne vem.
Bolj se mi je smilil moj mož, ki je bil z mano in slišal moje krike. Ta porod je bil travmatični za oba.
Ko je končno prišla najina mala štručka na svet in sem tudi rodila posteljico, sem slišala od porodničarke besedo kalcinacija.
Ne vem, nekako mi je ta beseda ostala v spominu. Ker mi nihče nič ni povedal o tem, sem šla to besedo googlat, raziskovat.
Pa sem prebrala, da je kalcinacija posteljice v bistvu proces prehitrega staranja posteljice. Posteljica je organ, katere funkcija je, da plodu da vse kar potrebuje v času nosečnosti. Nisem pa vedla, da se ta organ lahko tudi prehitro stara, pomeni, da njena funkcija predčasno opušča svojo funkcijo in posledično plod ne dobiva vseh potrebnih hranil. Zato pride do zastoja rasti.
Malo sem bila šokirana, ampak na srečo se je vse dobro izteklo in najina punčka je bila zdrava. Sicer suhica, ker je bila 47cm velika in samo 2440g. Z njo so ravnali kot z nedonošenčkom, dobila je pa tudi zlatenico, ki je zahtevala vse skupaj 24 ur pod lučko (fototerapija).
Ko so njeno zlatenico spravili v normalne meje, sva lahko šle domov. Vse skupaj sem bila 11 dni v porodnišnici. Zame je bilo to zelo dolgo obdobje, bila sem zadnje 3 dni tako žalostna, jokala, ker sem pogrešala moža in najini dve starejši hčerki. Ker je bila Gabriella tako občutljiva, raje nisem reskirala obiskov hčerkic, parkrat je prišla samo najstarejša in enkrat najina sredinska jo spoznat.. Obe sta se samo pri meni na postelji cartali. Res sem komaj čakala, da greva domov v naš balonček ljubezni.
Sva pa po odhodu domov imele pogoste preglede pri neonatalni, redno tehtanje, bilo je nekaj težav pri pridobivanju teže, tako da sva dodajala AM, čeprav flaške ni znala zagrabit. Nonstop sva se dojile, govorili so mi da imam vodeno mleko, da je zato tako pogosto na dojki. Pa ni blo res.
Še vedno mi gre na živce to, da je prvih nekaj mesecev stresnih, nasičenih samo s tem hranjenjem, da pride čimprej na porodno težo. Verjamem, da jih skrbi, ampak naj bodo malo potrpežljivi, preden zaženejo paniko.
Naredila sva vse, da je začela spet pridobivat na teži, veliko več se je dojila, vedno in to mislim res vedno bila samo na meni, pri nikomur drugem ni želela biti, niti pri atiju ne.
Že v porodnišnici so rekli, bila je stara en dan in so opazili, da je nenormalno navezana na mene. Nenormalno, resno? Novorojenček je, od mene je odvisna, da bo preživela, kak nebo navezana na mene? Je pa res da sem jo zasipavala z ljubeznijo in nego, vedno je bila na meni, spala na ali ob meni. Vedno sem jo cartala.
Bila je taki drobižek majhni, cel moj svet. V celoti sem zaužila vso njeno majhnost.
In res je, prvi otrok me je naučil kako biti starš, drugi otrok me je naučil vztrajnosti, tretji pa me je naučil potrpežljivosti in da zaužijem čisto vsak trenutek, ker majhni so samo zelo kratek čas. ❤️
Ker je Gabriella imela tako nizko porodno težo, je tudi imela nizki mišični tonus. Zaradi tega nama je pediatrinja v razvojni ambulanti dodelila fizioterapijo za gibalni razvoj in delovno terapijo za njeno občutljivost.
Obe terapiji sta trajali malo več kot leto in pol.
Vaje pri fizioterapiji
Pri fizioterapiji smo delali vaje kako se pravilno kobacat, kako spodbujat otroka, da se obrača na levi bok, desni bok in nato proces hrbet-bok-trebuh-bok-hrbet, da sklene cel krog. Pri tem je bil ključni pravilni baby handling.
Ko se je začela puzati kot vojak, torej da je bila s trebuhom na tleh in delovale so samo roke in noge, da se je premikala po prostoru. Tukaj smo opazili, da ima levo stran zategnjeno. Pomeni, da je vsakič ko je puzala, imela desno nogo pokrčeno, jo je lepo razgibavala za namene premikanja in obe roki sta delali, da se je odrivala naprej s pomočjo desne noge, leva noga pa je bila ves čas iztegnjena. Sploh je ni razgibala, ni je mogla pokrčiti, da bi izmenjavala strani malo leva, malo desna. Posledično je bila desna stran malce bolj razvita od leve, kar se tudi vidi pri rokah.
Hitro smo ugotovili, da se je že v zelo zgodnji fazi odločila, da bo desničarka, ker je tudi ta roka bila zelo dominantna, na levo pa je ”pozabila”. Zato smo jo ob vsaki priliki, ob igri, ob hranjenju spodbujali, da menjava roke in se igra z obema rokama.
Potem smo napredovale na področje pravilnega sedenja. Torej koraki, kako se otrok prestavi iz ležečega položaja na bok in se z rokami odrine s tal v polsedeči položaj in nato s trupom ter rokami postavi v sedeč položaj. Na tej točki smo se morali truditi in veliko vaj tudi doma konstantno izvajati, da je lahko krepila trup in zmogla sedeti.
Ko je to osvojila, smo šli na naslednjo fazo. Ko je doma sama bila pripravljena in se začela postavljat na noge, smo postopoma začeli tudi krepit to področje. Ker je nismo silili, da mora čim več ampak smo ji pustili svobodo, da si vzame kolikor časa potrebuje, da osvoji vsako posamezno stopnjo.
Pri tem se je začelo trdo delo. Noge so se ji lepo krepile, trup pa še je bil šibek. Ker vsakič, ko je stala na nogah, se je na kavč, stol, posteljo opirala s trupom, ker ni dolgo zdržala in je bila hitro utrujena.
Terapije so se začele izvajati enkrat na teden, včasih tudi dvakrat. Skozi celotno obravnavo smo delale na zmehčanju njene zategnjenosti.
Je pa ena posledica pri nizkem mišičnem tonusu. Fizioterapevtka mi je razložila tako. Da otroci z nizkim mišičnim tonusom kompenzirajo z nekimi stvarmi, kot so to, da se naslanjajo na stvari med tem ko stojijo in pa pri hoji se jim pozna, ker se gležnji zvrnejo. Ni tako grozno kot se sliši. Namesto da bi gleženj bil poravnan in bil viden stopalni lok, je med stojo stopalo poravnano (kot platfus) in gleženj posledično ”zija” navznoter.
Pri tem poudarjam, da lahko otroku preveriš, če ima platfus ali ne. Med previjanjem, ležanjem preveriš stopalo tako, da prstke potisneš nazaj in potem vidiš če se na stopalu formira lok. Če ja potem nima platfus.
Lahko pa že na začetku, ko osvoji stojo na nogah spodbujaš, da se čim več postavlja na prstke in se stegne naprej. To tudi spodbuja razvoj stopalnega loka, kolikor se da. Če pa imaš v družini koga s platfus pa povej to pediatru, in bo tudi on/a preveril/a, če ima otrok res platfus ali ne.
Pri zvrnjenih gležnjih pa je treba čimprej delati na tem, da se čim več postavlja na prstke in pa prilagodit obutev. Mi smo ji od začetka kupovali Ciciban, ker imajo tisti hribček, da dvigne stopalo, se ji formira lok in gleženj poravna. Lahko je tudi Bosonoga obutev oz. tiste znamke obutve, ki so značilni po tem, da imajo tisti hribček not. Pa ful priporočam(jo), da so čim več bosi. Hodijo po različnih terenih. Tudi po travi in kamenčkih.
Snugi in vse druge znamke copatkov osebno za zvrnjene gležnje odsvetujem, ker ni nobene podpore za stopalo in gleženj. Posledično se hoja čudno razvija
Vaje pri delovni terapiji
Pri delovni terapiji sva pa imele težki začetek. Terapevtka jo je samo pogledala pa se je že začela jokat. Sploh ni želela biti v tisti sobi, z nobeno drugo neznano osebo. Vseh tujcev se je bala. Bila je ves čas na meni, se me držala kot klešč. Ni dovolila, da se je dotakne ali karkoli z njo naredi. Tako da je kar precej srečanj zgledalo tako..
S časoma, ko je postala starejša, se začela puzat, plazit, šibat po vseh 4 je bilo malce boljše. Ampak res malo. Dobesedno baby steps. Pri delovni terapiji smo njeno fizipterapijo dopolnili z vajami za občutljivost. Spodbujali smo, da menjuje roke, malo leva, malo desna, čeprav še danes ko je 2 leti stara je desna roka ostala dominantna. Potem je bila pri vsaki terapiji bosa in hodla po različnih materialih (kamenčki, hrapava površina, mehka površina ipd.) in blazinah. Vadila je tudi kako splaziti gor po stopnički iz blazine in z druge strani dol. Vadili smo koordinacijo oči-roke, krepili njen trup in razvijali fino motoriko, pincetni prijem, kobacanje ipd.
Ko sva začele uvajati hrano, sem ji že na začetku ponujala vodo s kozarca. Ker mi ni bilo smiselno ponujati in navajati pitje po flaški, če že kot dojenček ni znala zagrabiti cuclja. Pa je zelo lepo sprejela kozarček in lepo pila. Tudi koščki ji niso delali težav.
Parkrat sem ji ponudila pasirano, potem pa sem kar hitro ugotovila, da ji je bolje, če lahko je z rokami in vadiva koordinacijo oči-roke-usta.
Ko pa je začela obiskovat vrtec pa se je vse spremenilo. Od te točke dalje pa je bil eksponentni razvoj. Res je, da je potrebovala dober mesec, da se je vrtca navadila (drugo ni bil problem, največji problem je bil počitek, ko je morala ležat in ni želela). Za vsak počitek je kričala, ves čas kričala. Rabila je čas, da je spoznala in sprejela vrtčevski tempo in pravila pri počitku.
Na tej točki bi se rada zahvalila vsem v vrtcu, ki so bili vztrajni, potrpežljivi in srčni z Gabriello in prebrodili to stresno obdobje.
Ko je sprejela vrtec, je z veseljem začela hoditi, tudi samostojno v igralnico, je cvetela. Je eden izmed večjih jedcev, prav nič ni v zaostanku z vrstniki, celo malce napredna je, tudi govor ima zelo lepo razvit in po dobrem letu in pol vaj, truda, dela, smo veselo in zadovoljni zaključili s fizioterapijo in delovno terapijo. Preden smo zaključili je vsaka terapevtka s svojega področja temeljito pregledala, da je vse ok, da smo dosegli cilje in da je zdrava punčka, ki se lepo razvija in napreduje.
