Zakaj obstaja planer Najino prvo leto?

Pripravi se na čustveno in globoko zgodbo kako je sploh nastalo moje avtorsko delo.

Pa začniva.

Ko sem tretjič rodila, sta najini dve starejši punci bili stari 4 leta in 2 leti.

Priznam, da sem se lovila, ko sem dobila svojo tretjo pikico v naročje. Bila sem ven iz tega mini majhnega obdobja, ko te otrok več kot 100% potrebuje in je popolnoma odvisen od tebe.

Ko sem jo v porodnišnici pristavljala, sem že pozabila kako dolgo jo moram dojiti na začetku. Vedela pa sem, da ko dojenje osvojiva, da je ena dojka en podoj.

Potem glede kakca, kdaj je ok, kakšen je na začetku, koliko polulanih in pokakanih pleničk mora bit, da vem, da sploh dobi dovolj hranil iz mojega mleka (toliko za info, minimalno 8 polulanih pleničk, da je dovolj hidrirana; ne rabi biti vsaka pokakana, vendar na začetku je tako, da je skoraj vsaka plenička pokakana, kasneje pa ne več).

Najina Gabriella se je 3 tedne prehitro rodila. Najino zgodbo si lahko prebereš tukaj.

Priznam, da sem največ energije morala vložiti vanjo, ker je imela šibki mišični tonus (rodila se je 2440g) in eno stran je imela zategnjeno. Bila je tudi hipersenzibilna. Samo pri meni je želela bit, niti pri atiju se ni morala pomiriti, samo pri meni. Zato sva v okviru razvojne ambulante dobile fizioterapijo in delovno terapijo. Priznam bilo mi je zelo zelo naporno.

Ko sva prišle domov iz porodnišnice, nisem čutila tistega veselja. Počutila sem se krivo. Ker sem že pozabila, kako je imeti novorojenčka, nonstop dojenje, Gabriella je dobesedno živela na meni. Niti na stranišče nisem morala samostojno iti, da bi vsaj tistih par minutk zadihala.

Pa še najstarejši dve sta me potrebovali. Nelli še je bila toliko majhna, Lia Arianna pa že večja punčka, ampak me je kljub temu potrebovala.

Počutila sem se nesposobno, ker sem se lovila glede nege novorojenčka. Pa si mislim, saj sem že 2x dala to skozi, to bi pa ja morala že vedet.

Pa ni res. S časoma to pozabiš. In sem se spomnila kako mi je bilo ko sem bila prvič mamica, ko sem prvič dobila svojo prvo pikico v naročje.

Ampak, ko si prvič, še razumeš, da se učiš, samo tretjič? A-a, ful sem bila stroga do sebe, bila sem in še vedno sem svoj največji kritik.

Ko je mož začel s službo, jaz si sama z vsemi nisem upala iti ven na dvorišče. Enostavno sem se počutila tako nesposobna, ker imam samo dve nogi in dve roki. Oziroma eno roko, ker sem v drugi imela Gabriello.

Lia A. in Nelli pa sta bile živahni, itak, normalno. Ampak jaz? Jaz sem za vsak korak videla črni scenarij.

V eno sem opozarjala, naj ne norita preveč, strah me je bilo samo misli, da bi stopile ven na balkon in sem v glavi že videla, kako sta na tleh.

Na dvorišču ni šans, da bi ble zunaj, ko še nismo imeli ograje, ker sem podoživljala dan, ko mi je najstarejša, ko je bila stara dobri 2 leti zbežala na cesto, jaz pa s 3 mesečno Nelli v naročju. Kaj šele, da bi šli skupaj na igrala, tam pa se mi je odvijalo 100000000… črnih scenarijev.

Nikamor si nisem upala, bila sem ujeta v svojih najhujših strahovih, ker sem se počutila nemočno in premalo za 3 majhne otroke.

Verjetno si misliš, ja zakaj pa sta si naredla toliko otrok, če ne zmoreš hm? Odgovor na to in na podobne misli, nisem si mislila, da bo tako naporno.

Premalo sem si zaupala, nisem imela vedno podpore in sama tri take majhne pikice hendlat je kar zalogaj.

Ko so se ti strahovi spremenili v sanje, sem vedela, da nekaj z mano ni ok.

Zavedala sem se, da se me loteva poporodna depresija.

Zbujala sem se objokana. Neprespane noči, jokanje, terapije, nonstop pregledi, okrevanje po travmatičnem porodu, celotna izkušnja me je kar zdelala.

Ko sem si na glas priznala in tudi možu zaupala, kar se mi dogaja, še je vseeno trajalo, da sem nekako prišla ven iz tega stanja. In sem res hvaležna, da je bil moja opora in sva skupaj nekako predelala najine izzive.

Ko je bila Gabriella stara eno leto in pol se je začelo stanje malo po malo umirjat. Ker je bila že bolj samostojna, je šibala po vseh 4, se vstajala na noge, delala prve korake, samostojno je jedla, pila.

Takrat sem dobila bolj proste roke, da sem lahko držala vse tri punčke. Res je, da sem se še vedno učila in še danes se učim kako se vsaki punčki posebej posvetit.

Ampak ta prehod je bil zame velik zalogaj. 3 otroci, vsaka na svojem nivoju in vsak nivo zahteva svojo verzijo mamice.

Ob večerih, ko so vse tri spale, sva bila z možem na kavču. Zraven naju je v gnezdecu spala najina najmlajša.

Bila je stara dobre 4 mesece. Še vedno majhen drobižek.

In ko sem dobila željo, da bi si zapisala svoje prve dni v porodnišnici, ker pri 3 lahko že kakšno malenkost pozabiš ali zamešaš, sem odprla Canvo in sem si naredila svojo prvo stran za osnovne podatke.

Prikupen dizajn, kot uvod v najino zgodbico. Naredila sem stran, kjer zapišem svoje ime, otrokovo ime in osnovne rojstne podatke.

Druga stran pa je nastala iz moje želje, da vsak začetek dobi svojo obliko.

Ker sem se zavedala, da mi je tisti čas v porodnišnici veliko pomenil. In verjamem, da nisem edina, ki tako čuti. Ti spomini na prve dni z novorojenčkom so pomembni in ne dobijo možnosti za večnost. Grejo počasi počasi v pozabo oz. se skrijejo v kotičke naših možganov. Uvidijo kratko luč, če le pogovor na to nanese.

Drugače pa ostane spomin na prve dni v porodnišnici nekje v kotu naših misli, spominov.

Pa sem napisala vsako malenkost, ki sem jo doživljala kot na novo rojena mamica, kaj vse se mi je dogajalo po zadnjem iztisu.

Pomembo mi je bilo:

• Na kakšen način sem rodila,
• kaj je bil moj prvi obrok po rojstvu,
• če je moj otrok imel zlatenico in kako dolgo je bil/a pod lučko (fototerapija),
• koliko % teže je moj otrok izgubil,
• koliko je bila odpustna teža (je zapisana v materinski knjižici) in
• če sem objavila rojstvo v lokalni časopis.

In ko smo prišli prvič domov, slikice ostanejo na telefonih in si govorimo, ja da bom naredila album ali pa razvila slikico in na steno. Ampak se po navadi to ob hitrem tempu življenja in vseh obveznosti žal ne zgodi.

Zato sem si še naredla posebej stran samo za to slikico, da se na veliko oznani prihod domov. Dobrodošel/a v družini. ❤️

In je za nekaj časa ostalo pri samo 3 straneh.

Ko sem se začela zavedat koliko stvari že vem o tem obdobju novorojenčka in da sem videla priložnost, da lahko sedaj iz prve roke napišem vse na papir, ker to znanje hkrati uporabljam v praksi, sem se odločila, da jih napišem. Ker bi bilo fajn imeti nekaj na papirju, kot nek bullet proof navodila, nasvete, oporne točke, ki jih lahko podarim najinim pikicam, ko bodo imele svoje otroke in se mogoče počutile izgubljene.

Najboljša stvar v tem znanju je, da si lahko popolnoma prilagodiš sebi in svojemu družinskemu stilu.

Kmalu sem dobila navdih še po straneh za fotke za vsako mini svečko, da se brcnem v rit in grem v razvijanje fotk, da jih prilepim v album.

In če sem že pri tem, bom še ustvarila legendo kakca, Ker to pa je itak najboljša stvar ane? 😅

Verjameš ali ne, dokler bo tvoj otrok tako majhen, se bo vse vrtelo okrog kakca, tudi ko boš uvajala hrano. 😅

Zakaj? Ker boš morala vedet kakšna barva in konsistenca kakca je normalna med dojenjem. Ker ko otrok pije adaptirano mleko, je kakec bolj zelenkast. Pri dojenju pa gorčične barve. Pa še na krvave nitke moraš biti pozorna, pa vedet moraš ob kateri barvi moraš NUJNO k pediatru.

In če sem že kakec vključila, bi še blo fajn vključit tabelo, ki ti okvirno predlaga kako otroka ob različnih temperaturah oblačit. Ampak to je samo okvirni predlog, ne pa pravilo. Nekateri otroci ne rabijo dosti slojev, da jim je toplo. Nekateri pa so zmržjenci kot jaz, ki moram met spodnjo majico, majico pa 2 pulovra in 3 metre pod odejo, da dobim tople noge. 😅

Hehe malo heca, malo za res. Ti boš hitro ugotovila, kako oblačit svojega otroka, ampak na začetku, dokler še otrok ne zna uravnavat svoje telesne temperature, ti bo ta tabela zeeelo prav prišla.

Ko sem se zazrla kaj vse sem že ustvarila v tej datoteki, sem hitro ugotovila, da je to zrastlo v več ko samo moja ideja o nekaj straneh za daljno prihodnost.

Ker sem sama opazila, da sem se zapustila oz. postavila na čisto zadnje mesto, pomeni, da se si včasih po mesec ali več nisem prala glave, da se o tuširanju sploh ne pogovarjam, da sem nešteto krat spuščala obroke ali jedla hladno hrano, premalo sem pila tekočine, gospodinjska opravila so se samo kopičila in počutila sem se, da se utapljam.

Počutila sem se kot nesposobna ženska, slaba mamica, slaba žena, ker nisem uspela opraviti vseh svojih dolžnosti.

Ko sem se eno obdobje samo jokala, zbujala sem se žalostna, izžeta, čisto izgorela in dosegla svoje dno, se nekaj časa smilila sama sebi, se je v meni nekaj zbudilo.

Tisti moj dobri, srčni glas se je zbudil. Kritika v meni je skregala, utišala in mogla sem se zazrti v sebe in si priznat, da sem samo človek. Nisem super junakinja z neskončnim virom energije.

Da je skrajni čas, da si postavim prioritete, kaj mi je najpomembnejše in kaj gre na drugo, tretje, četrto mesto.

Pa sem hitro ugotovila in se tudi danes tega zavedam, da gospodinjska opravila bodo že počakala. Otroci pa ne bodo. Otroci rastejo z vsakim dnem. In tako majhni nas najbolj potrebujejo.

Ob vsem tem se morala pomisliti tudi na sebe. Najprej mi je bilo vseeno kako izgledam, vseeno mi je bilo, če imam oprane lase, če že 4 dni nosim eno in isto majico, če sem 2 dni dan in noč v pižami, ker itak nisem šla ven iz bajte in vedno sem imela lase spete v figo.

Pa sem si rekla, saj ne morem taka bit pa se tako zapuščat. Pa sem zato ustvarila nekaj strani samo za skrb za mamico. Ker ko se otrok rodi, se rodi tudi ženska v novo (ponovno) vlogo mamice. Ustvarila sem 2 glavni področji: eno za osebno nego in eno za prehranjevanje. Tako si lahko označi, kaj je že tisti dan opravila in kaj ne. Če se bo počutla kdaj slabo, brez energije in malo omotično, lahko hitro ugotovi, aja nisem še jedla nič. Ali pa nisem dovolj pila.

Glede svoje izkušnje s poporodno depresijo pa sem ustvarila t.i. mood tracker za vsak mesec. Sestavila sem legendo 4 osnovnih počutij in krogce za vsak dan v mesecu. Sama si lahko legendo pobarva z eno barvo za vsako počutje in pobarva krogce za vsak dan v mesecu.

Če se npr. en dan počuti večinoma žalostno, pobarva modro. Če se počuti večino dneva jezno, pobarva z rdečo. Če se počuti dobro, pobarva zeleno, če pa se počuti odlično pa pobarva rumeno. In bo za cel mesec imela pregled počutja. Ko bo šla ona ali mogoče mož ali kolegica listat kaj vse je že izpolnila, lahko se za obdobje npr. 2 mesecev že opazi kam gre njeno počutje ali je v redu ali ne. In lahko potem pravočasno ukrepajo.

Ker pa sem nora na planerje in ker valda je treba zapisat v koledar kdaj imaš sistematske preglede, kontrolo pri ginekologu, neonatalni ambulanti, razvojni, vse ostale terapije, če jih imata, rojstne dneve, obiske, obletnice ipd.

Se zapišejo v mesečni koledar, ki pa je prazen. Prazen v smislu, da datumi niso vnaprej določeni, ampak jih sama izpolniš. Tudi mesece si sama zapišeš.

Kaj to pomeni? To pomeni, da je planer Najino prvo leto popolnoma prilagodljiv na mesec rojstva.

Pa planer je tudi motivacijski in ljubezniv, ker sem pri vsakem mesečnem koledarju dodala prijetno grafiko in pri nekaterih vključila tudi spodbujevalne misli kot npr. ”Ti si super mami.” ali ”Zaupaj si. Dihaj, Vse bo v redu. Dobro ti gre.”❤️

Ker pa sem si na telefon pisala ene posebne sladke trenutke, ki sem jih preživela z majhno novorojenčico, kot na primer kdaj se je prvič smejala, se obrnila na trebuh, so pač ti detajli ostali tam in šli v pozabo.

Je pa planer Najino prvo leto narejen iz 2 sklopov.

Ker je Najino prvo leto sem vključila čisto vsa področja, ki se zgodijo v prvem letu odraščanja.

To vsebuje tudi uvajanje hrane.

Tako sem pri 6. mesecih zapisala najprej nekaj ključnih informacij, ki jih moraš vedet, preden začneš z uvajanjem.

Kot na primer kateri obrok se najprej uvaja in katera hrana je primerna za prve poskuse in koliko te hrane lahko ponudiš.

Potem pa sem dolgo razmišljala kako naj ustvarim načrtovalnik uvajanja hrane. Pri prvi pikici vem, da sem si vse pisala na list papirja, ki pa je na koncu pristal bog ve kje. Pri drugi sem si zapisovala v telefon, ki pa ni bilo najbolj pregledno.

Želela sem ustvariti načrtovalnik tako, da je prilagodljiv za vsak dan, da se točno ve, kateri obrok se trenutno uvaja, kateri dan si začela in kaj si ponudila ter koliko.

Tako je počasi začel načrtovalnik dobivat obliko. Vsak dan je v svojem okvirčku, nad okvirčkom je prosto za zapis datuma in dovolj prostora za beleženje hrane.

Potem pa sem dodala še za vsak mesec na koncu dodala še prostor za opombe, kjer zapišeš, če je prišlo do kakšne alergijske reakcije (npr, rdeča ritka, izpuščaji na koži, bruhanje ipd.).

Za zaključek pa sem dodala še dva prostora za slikice, en je namenjen slikici za prvi rojstni dan, drugi pa za prvi dan v vrtcu.

In tako je planer dobil svojo polno verzijo.

Bila sem res navdušena in prevzeta, kako je iz ene majhne želje nastalo tako pomembno delo, ki bo (novopečeni) mamici pomagal skozi najtežje čase in jo vodil, da se ne bo počutila sama, osamljena in izgubljena.

Torej, da odgovorim na vprašanje zakaj obstaja planer Najino prvo leto?

Zato, da se nobena mamica več ne bo počutila izgubljeno. Da bo lahko svoje najlepše trenutke zapisala na eno mesto in da bo zakladnica teh spominov sesatvljala neprecenljiva zgodba na vajin skupni čas. Da se boš vedno znova lahko spominjala teh majhnih sladkih trenutkov. Da boš dobila odgovore takoj, ko jih potrebuješ in jih imela na dosegu roke. Da te nobena stvar ne bo presenetila in boš imela zavetje, da se lahko na planer (name) vedno zaneseš za pomoč in podporo.

Na koncu, ko pa se vajino prvo leto do konca izpolni pa nastane unikaten zaklad, ki zajema vzpone, padce, skrb, neskončno ljubezen in majhne iskrice sladkih neprecenljivih trenutkov, ki jih lahko prebiraš kot zgodbico svojemu otroku.

Ko pa bo prišel čas, da bo tvoj sin ali hčerka dobil/a svojega otroka, pa se lahko planer prenaša iz roda v rod in z njim zgodba svojega očeta ali matere ter babice iz najlepšega obdobja, to je iz prvega leta vajinega življenja. ❤️

Če se te je ta moja zgodba dotaknila in si želiš planer Najino prvo leto zase ali za prijateljico, ki pričakuje otročka, te toplo vabim, da si ogledaš barvno prilagojeno verzijo za punčko ali fantka.

HVALA TI za branje tega blog članka. ❤️