Ta članek bi morala takoj napisati, ko sem prejela sporočilo mamice, ki se je poglobila v področje pojava zlatenice pri novorojenčkih. Tako, da hvala ti mamica, da si me opozorila na to in pomagaš širiti pravilne informacije ter priporočila knjigo Reševanje jeter od avtorja Anthony William.
Če te bo zanimalo, si jo lahko poiščeš in prebereš. V tem blogu pa bom delila svojo izkušnjo s svojimi tremi pikicami. 🙂
Zanimivo mi je bilo to dejstvo, da sem najino prvo hčerko rodila s carskim rezom in ni dobila zlatenice oziroma jo je imela v majhni količini, ki ni zahtevala lučke. Ko pa sem rodila Nelli in Gabriello po naravni poti, pa sta obe dobili zlatenico, ki je zahtevala, da sta šle pod lučko. Spomnim se, da mi je zdravstveno osebje razložilo, da gre dojenček skozi porodni kanal in pride v stik s sluzjo, bakterijami ipd., da je to baje razlog za zlatenico. Pa to sploh nima neke povezave. Zlatenico merijo tako, da na koži, na čelu z napravo kot merjenje vročine, zmerijo vrednost bilirubina v krvi. V zaostrenem primeru, če se zlatenica ne zmanjša dovolj, vzamejo tudi kri in v na tak način preverijo vrednost bilirubina v krvi.
Niso pa objasnili, da zlatenica oziroma bilirubin izvira iz jeter. In ker je ta bilirubin prisoten v krvi, se ga s pomočjo lučke, ki ima UV žarke, topi in ga dojenček izloča z lulanjem. Ja, tudi če dojenčkovo kožo izpostaviš soncu, pomaga., ampak v porodnišnici je lučka bolj učinkovita in hitreje deluje, ker dlje kot je dojenček zlateničen, slabše se hrani, izgublja težo in lahko pride do nevarne situacije.
Znaki, da je novorojenček zlateničen:
- * izrazita rumenkasta koža, ki jo takoj opazimo na obrazu,
- * pretirana zaspanost, torej spi po 4 ure v kosu ali več brez hranjenja,
- * neješčost in lenoba pri sesanju ali pitju mleka,
- * izguba teže (več kot 10%).
To je samo nekaj znakov, ki sem jih iz prakse opazila, stroka pa navaja še več znakov.
Tako da, če bo novorojenček imel zlatenico in veš, da v družini ni bolezni povezanimi z jetri, potem bo tvoj novorojenček šel pod lučko. Za kako dolgo in kolikokrat bo potrebno, pa bo določil pristojni pediater. Ta proces z lučko se imenuje fototerapija.
Nellika je imela zlatenico malce čez mejo in so jo dali za 4 ure pod lučko. Pa je bilo po tem vse ok.
Pri Gabrielli pa je bila malce drugačna zgodba.
Gabriella se je 3 tedene prej rodila po naravni poti. Bil je sproženi porod zaradi zaostajanja v rasti. Glede tega bom več napisala v naslednjem članku. 😉
V glavnem, dobila je močno zlatenico. Bila je vsa rumenkasta, ekstremni zaspanček. Čeprav sem imela mleko, ni kaj preveč pila. Niti po flaški ni želela. Pediater se je odločil, da bo jo dal za 6 ur pod lučko. Že tako je bila drobcena, saj se je rodila z 2440g in je če 10% teže izgubila. Ni bila težava v njenem zdravju, bolj je bila težava to, da se ni želela ločiti od mene. Prvič so mi v sobo pripeljali prenosno jajčko z lučko okrok 20. ure in me naučili kako se ta naprava uporablja. Uporaba je bila dokaj enostavna, ko sem jo položila na pravi položaj in namestila zaščitna očala, sem stisnila gumb start. takrat se je vklopila ura, ki je kazala koliko časa je preživela pod lučko. Ko pa je po cca 2-3 urah bil čas za hranjenje, pa sem stisnila pavzo. Rekli so, da je fajn da je vsaj 2 uri v kosu pod lučko, da pride do efekta.
Tista noč je bila preveč naporna, kljub pomoči medicinske sestre. Novorojenčki so morali pod lučko biti samo v plenički. Celo telo oziroma koža mora biti izpostavljeno lučki, da lahko topi bilirubin. Dobi samo zaščitna očala, ki so tako majhna in mehka, da zaščiti oči. Na začetku sem želela probati sama jo sleči in dati gor očala. Hjoj kako je bila micena. Ko sem jo zavila v štručko s tetro pleničko in jo položila v jajčko, se je že pričela pritoževati. Ni ji bilo všeč. Še huje je bilo, ko sem jo odvila. Takoj je začela vreščati. Ko sem si jo vzela k sebi in si jo položila na prsa, se je umirila. Samo mene je morala čutiti in je bila zadovoljna.
Zavedala sem se nujnosti, da mora čimprej iti pod lučko, da opravi teh 12 ur, da bo v redu. Vsaki poizkus je bil neuspešen. Če sem jo za nekaj minut uspela imeti v jajčki, je bilo dosti. Ura je bila nekaj čez deseto zvečer, a je vse skupaj preživela pol ure pod lučko. Zato sem raje poklicala sestro za pomoč. Prinesla je dudo in koroške sladke kapljice. Hehe Gabriella ni padla na to finto. Ni sprejela dude, ne kapljic. Tu pa tam se nama je nasmehnila sreča, da je bila sita in lepo trdno zaspala, da je lahko oddelala 2 uri in pol.
Naslednje jutro so ji ponovno merili bilirubin in je še vedno bil previsoki. Zato je pristojni pediater ponovno rekel, da jo bo dal za 6 ur pod lučko. Torej vse skupaj 12 ur.
Tokrat pa se je sestra odločila, da me ne bo več mučila in jo odpeljala v sobo z drugimi novorojenčki, ki so morali opraviti fototerapijo. Ko je bil čas za hranjenje, so mi jo pripeljali in mi je sestra povedala, da so bile 3 z njo in so jo komaj pripravile do tega, da se je umirila in spala med terapijo. Dudo je kar ven pljuvala.
Je rekla, da je res močno navezana na mene in hoče biti vsako sekundo z mano. Komaj sem čakala, da sva se lahko nacartale in podojile. Ni pa mi čudno zakaj je takšna bila. Sem hitro opazila, da je bila bolj občutljiva že pri prvem previjanju. Pa novorojenčki še imajo tisti Morov refleks, ko se ustrašijo, da bodo padli in na hitro razprostrejo roke. Gabriella se ni počutila varno in bilo jo je strah. Sem pa vesela in hvaležna, da so se sestre potrudile in uspele doseči, da je Gabriella uspešno zaključila fototerapijo in sva lahko šle domov.
Hvala, da si si vzela čas za branje tega blog članka.❤️
